Anže Rehar

V sredo zjutraj smo se opremljeni z domačim GPS-om odpravili na pot proti Finski, natančneje mestu Rovaniemi, ki je najbolj znano po tem, da tam prebiva Božiček.

Z najeto Toyoto Avensis je bila vožnja vsaj zame eden boljših delov potovanja, saj že nekaj mesecev nisem vozil avta. Poleg tega so pa nekaj posebnega Švedske avtoceste, ki to pravzaprav niso, saj so večinoma enopasovnice s posameznimi dvopasovnimi odseki za prehitevanje, poleg tega pa je omejitev na njih 110 km/h, kar pa seveda še ne pomeni, da Švedi te omejitve kršijo. Praktično vsi vozijo točno 110 in so izjemno mirni in potrpežljivi. Po celem tednu vožnje in dobrih 2700 prevoženih kilometrov nismo doživeli niti enega “blendanja”, hupanja, prehitevanja v škarje ali kakšnih podobnih stvari, ki jih na slovenskih cestah seveda ne manjka. Pa tudi policijo smo videli šele zadnji dan, ko smo prišli nazaj v Luleå.

Še preden smo po slabih dveh urah vožnje prečkali švedsko-finsko mejo, smo v Haparandi šli pogledat, kako od znotraj izgleda švedska IKEA.

Nadaljevali smo še nekaj kilometrov ob obali Baltskega morja in se nato odcepili proti severu in mestu Rovaniemi.

Najprej smo si pogledali Arktikum, ki je bil praktično najboljši muzej na naši poti. Možno je videti nagačene živali, nekaj o ljudstvu Sami, okoljskih spremembah in še precej o samem življenju na severu.

Pot smo nadeljevali do nekaj kilometrov oddaljene Božičkove vasice. Vmes smo spustili še najsevernejši Mc’Donalds na svetu. Nič posebnega, moram pa omeniti kot zanimivost.

Torej Santa Clauss Village. Božička žal nismo videli, saj so nam ravno pred vrati zaprli vrata. Bili so prazniki in se niso držali ravno tistega delovnega časa, ki je bil napisan na internetu. Seveda pa po drugi strani niso pozabili zapreti trgovin z ogromno “made in china” artikli. Pač se popolnoma strinjam z vsemi, ki so mi govorili, kako je vse skupaj skomercializirano. Pa tudi precej slabo je vse skupaj zgledalo, saj smo se tam pojavili v času izven glavne sezone, ki je poleti in pa decembra. V božičkovi vasi smo prečkali tudi polarni krog, ki je priljubljeno mesto za slikanje. Po tleh poteka črta, na kateri piše, da je tam polarni krog.

O polarnem krogu sem tudi že pisal enkrat. Glede na to, da se ta krožnica iz leta v leto premika, verjetno tista črta v božičkovi vasici niti ni ravno tam kjer bi morala biti. Glede na moj hiter izračun, bi se ta črta naj premaknila vsako leto za dobrih 20 cm. Sedaj potuje proti severu in že leta 2000 je bila glede na google earth kakšna 2 kilometra severneje od božičkove vasice. Sicer mogoče nič posebnega ampak meni se pa zdi hecno, ko turisti veselo skačejo preko tiste narisane črte, v resnici pa je pravi polarni krog čisto drugje. Pa itak mi je že bolezen to, da se poglabljam v razne številke.

Po ogledu vasice (ker sredi pomladi še vedno vrtijo tisto živce parajočo božično glasbo) smo šli še nekaj pojest, potem pa naprej proti severu, saj smo želeli ta dan narediti še čim več kilometrov, da bi se lahko že naslednji dan slikali na najsevernejši točki celinske evrope - Nordkapu.

Ob poti se je enkrat cesta sredi ničesar kar naenkrat za kakšen kilometer zelo razširila. Ne vidim drugega razloga kot to, da imajo cesto pripravljeno za nujen pristanek kakšnega letala. Drugače so pa ceste zaradi ravnine po Finski zelo prijetne za vožnjo a monotone. Je pa bilo precej obcestnih radarjev.

Na poti smo se parkrat še na hitro ustavili. Enkrat smo na enem od jezer videli nekaj ljudi in smo šli pogledat kaj počnejo. Skozi majhne lunkje so lovili še manjše ribice. Kaj več bo povedala spodnja slika. Kasneje smo še kdaj videli, ko so ljudje namesto ribiških palic na hrbtu nosili velik sveder. Neobičajno za nas a normalno za njih, saj so jezera tam običajno zamrznjena od novembra do začetka junija.

Našim sem še pred začekom potovanja “obljubil” občasna srečanja s severnimi jeleni na cesti. Prvič se je zgodilo precej nepričakovano. So pa drugače tile jeleni za razliko od naših precej mirni in ne stečejo ravno takoj v gozd. Tako smo se na hitro ustavili in naredili par fotografij.

Zvečer smo se ustavili v mestu Ivalo, ki leži samo nekaj kilometrov pred bolj znanim jezerom Inari. Na hitro smo našli še hotel, v katerem so imeli pozno v noč potem Finci praznovanje prvega maja oziroma kakšnega njihovega praznika, ne vem točno. So bili pa vsi precej stari a so se kljub temu poskočno vrteli po plesišču.

Še kakšna slika več v galeriji.

Trackback URI | Comments RSS