Anže Rehar

Kljub temu da je bila danes nedelja (tole sicer pišem že po polnoči zato sem ročno spremenil datum objave, da bo bolj logično vse skupaj) sem se po dolgem spancu spet odpravil na en sprehod proti faksu. Tistih nekaj uric svetlobe je res treba izkoristit. Spet sem posnel nekaj slik, ki jih najdete v galeriji. Potem sem se malce razgledal po stavbi A-building, da bom jutri lažje našel mojega Academic advisor-ja. Mogoče se vam čudno zdi kako sem to počel sredi nedelje zato najbolje da kar razložim. Torej univerza je kot vsaka druga odprta pač med delavniki v določenih urah. Izven tega časa je vse zaklenjeno. Za približno 10€ in izpolnjen formular pa lahko kot študent dobiš kartico za dostop. Naredijo ti jo v nekaj minutah potem ko te slikajo v že za to namenjenem prostoru. Če želiš se odločiš še za 4 mestno osebno PIN kodo. Rezultat je plastična kartica s tvojo sliko popolnoma enake velikosti kot bančna kartica. Na vseh vratih zunaj vseh stavb univerze so tako čitalci s številčnico skozi katere kot v kakšnem filmu potegneš kartico, odtipkaš kodo in vstopiš kadarkoli hočeš pa tudi če nikogar drugega ni na univerzi. Gustaf (Šved z našega koridorja) je rekel, da ni noben problem naredit kakšen večerni “pre-party” na univerzi. Pač tukaj so ljudje tko fer, da nihče ne bo delal kakšnih bedarij. Kar pa verjetno ne pomeni, da vse skupaj ni zelo dobro nadzorovano s kamerami, čeprav moram rečt, da jih sam še nisem videl.

Kasneje danes smo se šli z nekaj Francozi in Avstralko Rebecco na kakšen kilometer oddaljen grič vozit s krožnikom, lopatko in tistim plastičnim bobom za otroke. Vlakec sedmih študentov na treh otroških prevoznih sredstvih je izpadel noro smešno pa bolj malo adrenalinsko. Škoda da nisem imel zraven fotoaparata - mogoče kdaj drugič, ko bo novozapadli sneg že malo pomrznil in bo šlo malce hitreje. Klub vsemu pa tisti krožniki in podobna plastična krama ne more konkurirati domači napihnjeni traktorski zračnici na plastični foliji.

Ko se takole vrneš iz “nočnega” potepanja in si misliš: “lep konec dneva” presenečeno ugotoviš, da je ura šele okrog šest popoldne. Ker tale tema kar traja in traja (zaradi oblakov pa sonca nisem videl že od takrat ko sem bil na letalu), pa tudi zato ker se še nič kaj ne dogaja me kr mal zgrab včasih in potem je edino zdravilo, da se prek interneta na dolgo pomenim z Metko. Še dobro, da obstaja Skype.

Lep pozdrav iz zaenkrat še ne tako hladne Švedske,

Anže

Trackback URI | Comments RSS