Anže Rehar

Poleg mnogih stvari, ki jih ponuja študij v tujini, je po mojem mnenju ena d teh tudi legitimna pravica, da medsebojno primerjaš in s tem tudi ocenjuješ naš šolski sistem. Po slabih treh mesecih študija na Švedskem imam v glavi že precej izdelano mnenje do našega šolstva, ki je bilo že prej precej kritično. Mislim, da kot “exchange student” hitro opaziš vse pomanjklivosti in da hitro ugotoviš, da le nismo študentje krivi za slabo znaje in delavnost, kot nam to kdaj radi povejo profesorji.

Pravzaprav se trenutno ne spomnim niti ene stvari, ki bi bila na ljubljanski fakulteti boljša. Mogoče bi izpostavil edino to, da v Sloveniji lažje prideš skozi s kampanjskim delom ampak to je po drugi strani samo velik minus, saj potem ljudje ob koncu študija nimajo znanja.

O tej temi bom pisal verjetno še nekajkrat, še posebno proti koncu študijske izmenjave. Danes pa bom napisal samo kratko primerjavo (ne)komunikacije profesorjev do študentov, katere smisel bo verjetno že na daleč razviden.

Slabe tri tedne nazaj sem na domačo fakulteto poslal profesorju mail glede priznavanja dodatnega izpita, ki sem si ga izbral za drugo polovico semestra. Stvar je bila precej pomembna in tudi časovno precej nujna čeprav se svet res ne bo podrl, če odgovora ne bom prejel. Odgovora prvič seveda ni bilo. Še enkrat sem poslal enak mail kakšen teden nazaj in še vedno čakam na odgovor.

Za predmet Basic 3D animation sem par dni pred rokom za oddajo svojih animacij prejel od profesorja email v katerem mi je napisal, da animacije ne delujejo in da sem verjetno uporabil napačen kodek. Ko sem stvari popravil, sem profesorju to tudi posredoval in že takoj sem spet dobil odgovor, da super in da si bo stvari pogledal takoj ko bo lahko. Da ne omenim tudi anonimne ankete na koncu, ko smo lahko oceni izvedbo predmeta po mnogih kriterijih, pa posredoval nam je uporabne bližnjice za Maya-o, podrobne kriterije ocenjevanja in podobne malenkosti. Mogoče res ni vse tako idealno ampak že to, da se trudijo in da so na voljo za nas študente, mi da večjo motivacijo in pripravljenost za delo tukaj na Švedskem. Konec koncev kdaj sem pa v Sloveniji v soboto ali v nedeljo šel na faks in tam delal? Nikoli. Tukaj pa že najmanj petkrat.

Trackback URI | Comments RSS