Anže Rehar

Sicer sem si rekel, da moram iti spat najkasneje ob dveh ampak bom še na hitro napisal, kaj se mi sedaj dogaja. In dogaja se mi veliko zadnje dni. Vsak dan nekdo oddide in imamo potem kakšno skupno večerjo, piknik ali podobno. V zadnjih dneh smo šli smo še v Gammelstad, v Teknikens hus, dvakrat v mesto, imel sem predstavitev enega od projektov pri Ericssonu in verjetno še precej stvari, ki pa se jih trenutno niti ne spomnem. Zaradi večne svetlobe pa tudi počnemo kakšne čudne stvari. Recimo danes smo se s kolesi ob enih zjutraj peljali do jezera in poslikali pokrajino. Fotke so super.

Jutri zjutraj prevzamemo avto in se za štiri dni odpeljemo na slabih 2000 km dolgo pot do Lofotenjskih otokov (Norveška) in nazaj. Seveda je priprav ogromno. Poleg tega imam pa še sam nekaj problemov z mojim odhodom domov (kje dobiti torbo za tekaške smuči in kje je moja karta za vlak), ki jih moram rešit zadnji vikend. Da čiščenja apartmaja niti ne omenjam.

Drugače pa sem oziroma smo zadnje dni polni mešanih občutkov. Po eni strani je sedaj narava res čudovita po tej neskončni zimi in je težko iti domov. Z ostalimi se več družimo kakor prej par mesecev skupaj. Sicer ob odhodu nihče ne joče, nobenih velikih besed - tako zelo se seveda nismo navezali. Je pa nek grenak občutek, ko veš da nekaterih verjetno v življenju ne boš več videl. Konec koncev smo skupaj res preživeli en del življenja. Po drugi strani pa se veselim priti domov. Moram videt Metko, peljati psa na sprehod, pojesti kakšne čevapčiče, uživat v temi, obleči kratke hlače… Seznam je dolg.

Do naslednjič pa lep pozdrav.

Zime je sedaj na Švedskem konec in čas je za poletne športe. Mene so v zadnjem času Anglež, Američani in Avstralci navdušili nad Frisbeejem (šport je Ultimate Frisbee). Igramo ga na nogometnem igrišču, pravila so pa takšna, da ekipa dobi točko, če prenese freesbee preko nasprotnikove črte na koncu igrišča. Tisti, ki ima trenutno freesbee v roki se ne sme gibati, tako da se predmet lahko prenaša samo s podajami. Mogoče se sliši malce otročje ampak je zaradi veliko teka fizično precej naporno, ker pa razen po nesreči ni nobenih fizičnih kontaktov, je šport zelo primeren za mešane družbe. Pa precej je smeha in zabave. V našem primeru predvsem zaradi različnih kultur. Včeraj je recimo en Mehičan z japonkami skakal sem in tja ter se oglašal s svojo polomljeno angleščino.

Zadnjič smo igrali tudi Rugby. Tisti, ki so poznali pravila, so potem skupaj spravili neko mešanico pravil med angleškim, ameriškim in nevem katerim ragbijem še. Smo igral brez fizične sile in tako je bilo vse skupaj samo zelo strateško igra. Smo pa “novinci” imel precej problemov, saj je prvič težko hkrati misliti na vsa pravila, ki si jih pravkar slišal, poleg tega pa še loviti tisto žogo, ki niti ni okrogla. Je bilo pa super, da se vsaj kaj dogaja in da je bilo spet nekaj, kar še v življenju nisem počel.

Hec je tudi z igriščem. Ker je tukaj sezona “ne-zime” zelo kratka, praktično nimajo navadnih travnatih igrišč. Tisto boljše pri univerzi je tako prekrito z umetno travo, ob študentu pa imamo igrišče s peskom (ki je pozimi zunanje drsališče) in lahko si predstavljate kako je potem vse prašno ob tem suhem zraku.

Dodal sem slike petih dni potovanja po severni Skandinaviji pa še nekaj slik s petkove zaključne večerje tujih študentov:

• 08-05-01 Inari - Nordkap
• 08-05-02 Alba - Tromso
• 08-05-03 Tromso - Ballangen
• 08-05-04 Narvik - Joukkasarvi - Vittangi
• 08-05-05 Vittangi - Lulea
• 08-05-23 Farewell dinner

Kot sem omenil že v prejšnji objavi, smo včeraj tuji študentje skupaj spremljali finale Eurosonga. Pravzaprav sem prišel v dnevno sobo čisto slučajno, saj je zunaj še sijalo sonce in seveda nisem imel občutka, da je ura že čez pol deseto zvečer in da je v dnevni sobi vse glasno ravno zaradi Eurosonga.

Na hitro sem si naredil še solato, sedel pred kavč in se začel imeti fino. Vse skupaj je zgledalo nekako tako: Vsi, ki niso z Evrope, so skoraj za vsako pesem šli k enemu od zemljevidov, ki jih imamo polepljene po steni dnevne sobe. Namen je bil seveda vsakič poiskati državo, ki je trenutno nastopala. Opazil pa sem, da imajo tudi Evropejci pomanjkljivo znanje geografije. O raznih Armenijah in Azerbajdžanih se jim še sanjalo ni.

Jack je bil seveda čisto navdušen nad stvarjo, ki se nam vsako leto dogaja v Evropi. Pred sabo je imel zvezek in si za vsako pesem delal zapiske o svojih občutkih, da si je potem na koncu vse skupaj prebral in premišljeno glasoval. Potem je šel še po svoja fotoaparata in nas vse poslikal in posnel. Ker je pač redko, da smo vsi skupaj na enem mestu.

Najbolj smo se smejali ob vsakem javljanju iz green room-a, ker sta bila voditelja res smešna s svojo polomljeno angleščino in prevelikim navdušenjem nad vso zadevo.

Nato je seveda sledilo glasovanje. Najbolj smo se nasmejali švedskemu voditelju, ki je super zajecljal svoje javljanje. Baje je tu na Švedskem pravi humorist. Glede na rezultate prejšnjih let pa sva s Timom seveda pravilno napovedovala skoraj vse “twelve points-e”. Ko je Jack videl, da ima vlogo pri rezultatih tudi politika in sosedstvo držav, mu je začetno navdušenje počasi začelo kopneti. Nekaj takšnega kot če bi otroku povedal da Božiček ne obstaja. Vedno bolj pa ga je začela frustrirati grška predstavnica. Baje je bila preveč plastična.

Pravzaprav mi je bil zanimiv odziv vseh mojih sostanovalcev. Gustaf seveda kot pravi Šved sploh ni dajal kakšnega poudarka rezultatom. Rusinja je bolj tiho in sama pri sebi praznovala zmago svoje države. Tim in Diane sta pa bila bolj slabe volje zaradi rezultatov svojih držav. Ker tudi ponavadi se vedno čuti od študentov iz teh držav (Nemčija in Francija) malce mišljenja v stilu “naš narod je najboljši”. Drugače nisem imel nikakršnih slabih izkušenj s tem od kod je kdo. Zelo težko pa razumejo neko enakovrednost med državami in zelo težko jim je sprejeti dejstvo, da jih lahko na takšnih tekmovanjih zasenči tudi kakšna Armenija, za katero včeraj še vedeli niso.

Jaz sem bil pa zadovoljen s tem, da sem kljub temu, da moje znanje “glavnih” jezikov ponavadi zaostaja za znanjem drugih študentov, v največ pesmih vedel o čemu besedilo govori oziroma sem prepoznal kakšno besedo iz tistih pisem, ki so jih prikazali pred vsako pesmijo.

Naslednje leto bo pa spremljanje Eurosonga spet bolj dogočasno…

Ne še nazaj doma, ampak nazaj na blogu. Dober teden se že nisem javil, sedaj pa je in bo končno čas tudi za to, da napišem še nekaj postov preden grem zares domov. Seznam je precej dolg. Vzrok, da še ni bilo časa je bil zaključek dela za oba projekta. Kakor je profesor že vnaprej rekel, je res vedno tako, da se krivulja porabljenega časa tik pred koncem strmo povzpne. In ker sem en in edini delal na dveh projektih hkrati, je bil zadnji teden res nabit z delom in je zato tudi hitro minil. Dva projektna predmeta pa po drugi strani pomeni nič “navadnih” predmetov. Torej nič izpitov, zagovorov, ničesar. Končal sem z vsem kar se faksa tiče in občutek je res dober, še posebej v času zadnjih zabav in druženja z ostalimi študenti, ki pa imajo sedaj še polno nekih izpitov in se najhujše za njih šele začenja.

V petek sem tako po predstavitvah projektov šel hitro domov in potem nazaj na univerzo na zaklučno večerjo (Farewell dinner), ki pa sem jo hitro po koncu zapustil in se lepo šel spočit. Včeraj pa so me spravili zraven igrat Ultimate Frisbee in Rugby (2x prvič zame), zvečer smo pa skupaj pogledali še Evrovizijo, ki je bila vzrok za mislim da najboljši skupni večer koridorja - vsaj zame. Smeha je bilo ogromno, doživet prireditev v tako multikulturni skupini pa nekaj povsem novega.

Več v naslednjih postih še danes in v naslednjih dneh…

Ura je točno 5:00 in zame to ni začetek novega dne ampak je še “včeraj”. Odkar sem na Švedskem, imam čisto posebni spalni pa tudi delovni ritem. Sicer sem že prej z mukami vstajal zgodaj in po drugi strani delal pozno v noč. Sedaj pa je vse skupaj šlo res v mogoče celo nezdrave ekstreme, ampak dokler mi tako ugaja, mislim da ni nič narobe.

V zadnjih treh mesecih tako trikrat sploh nisem videl postelje, saj sem dvakrat preživel noč v Stockholmu, ko sem potoval sem v Luleå, in pa takrat, ko sem se ukvarjal s prenosnikom pozno v noč in potem šel naravnost na izlet v Kiruno. Sicer je vedno bila prisotna neka posebna utrujenost, zaspan pa sem bil vseeno dosti manj kakor ponavadi na domačem faksu na dolgočasnih jutanjih predavanjih.

Zadnje tri dni pa je bilo ravno obratno. Vsakič sem spal najmanj do enajste ure dopoldne potem pa sem včeraj še zaspal popoldne ob gledanju (sicer zanimive) oddaje Hribar. Ampak razlog za to je verjetno vreme zunaj, ki še vedno noče postati pomladno. Nov sneg me pač ne privabi več ven na svež zrak, tako da sem večinoma notri in skupaj z ostalimi zdolgočaseno čakam na toplejše dni.

Za razliko od zgoraj napisanih ekstremov, pa se moj spanec ponavadi začne ob približno dveh zjutraj in traja tja do devetih ali desetih dopoldne. Čas, ko delam za faks si tukaj lahko prilagajam čisto po svojih željah oziroma se v skupini za oba projekta za sestanke itak vedno dogovorimo za čas po kosilu. Da se zbudim sam in ne zaradi budilke na mobitelu mi ogromno pomeni, po drugi strani pa je dolžina spanca še vedno v mejah normale.

Še zadnja dobra stvar takšnega načina življenja pa so občasne zabave, ki se časovno potem povsem skladajo z mojim bioritmom. tako ni nič posebnega priti z žura par ur po polnoči.

Pri mojih “navadah” pa v študentskem domu niti nisem sam, saj skoraj vedno ob kakšnih enih ponoči, ko si grem iskat v kuhinjo nekaj za pojest, naletim na koga iz našega koridorja. Pač takšno je naše študentsko življenje.

Sedaj je ura že 5:36. Zunaj je že čisto svetlo jaz pa grem še malce programirat za naš projekt. Na faksu moram biti itak šele ob 14:45.

Po najboljšem tednu tu na Švedskem sem danes spet ostal sam. Že zgodaj zjutraj sem Metko še pospremil na letališče, potem pa sem si privoščil par ur spanca (zadnjo noč sva spala dobri 2 uri). Kljub temu, da sem še vedno zadovoljen s svojo odločitvijo o študentski izmenjavi na Švedskem, pa ne morem zares uživati, saj mi manjka tisto kar imam najraje. Po vseh teh dneh skupaj že komaj čakam poletja, ko bova spet skupaj.

V mislih imam pripravljenih imam nekaj zapisov tega tedna ter na računalniku nekaj slik, vse to pa bom postavil na blog v naslednjih dneh…

Ta teden je bil zelo delaven in naporen. Še danes sem bil na faksu, ker smo imel za en projekt malce sestanka pa še projektni načrt smo dopolnjeval ker imamo v ponedeljek sestanek s profesorjem. Kasneje sem pa delal še nekaj za predmet Basic 3D animation tako da je vse skupaj bilo kar kakšnih 7 ur.

Tako smo malce za sprostitev šli na hokejsko tekmo domače ekipe. Imel smo precej velika pričakovanja, ker so pač vsi govorili, da je švedski hokej takoj za ameriškim NHL-om. Super je ker imajo organizirane posebne avtobuse, ki te pripeljejo na tekmo in potem nazaj domov. Prevoz je zastonj, je pa karta za tekmo za stojišče okrog 9€. Kljub temu, da sem mislim da prvič spremljal hokej v živo, je bila tekma prav dolgočasna. Igra slaba, pa tudi zelo sem pogrešal tisti “južni” temperament saj so se igralci obnašal ko da jim je vseeno za vse. Kakšen pretep bi lahko popestil vse skupaj. Sodniški kriterij je pa itak tako strog, da so na “hladno” odhajal že po minimalnih prekrških.

Najbolj zanimiva stvar pa sledi. Glavna navijaška skupina je v zadnji tretjini zaradi slabe igre domačih protestno odšla za 10 minut iz dvorane. Pravzaprav so še nas tuje študente hotel v to prepričat. Niti niso kaj veliko žvižgal ali pa bili nesramni - samo odšli so. Na koncu so prišli nazaj in spet bolj sami zase navijal. Pa tudi drugače je zanimivo, da je bilo teh “pravih” navijačev samo mogoče 10%. Takšen delež je tudi stojišč. Drugače pa je vsa dvorana opremljena s sedišči. Ostali Švedi so tako vso tekmo presedel čisto tiho, le vsakih par minut so malo zaploskal - tudi za zgrešene strele. Prav hecno je, da Švedi športnih tekmovanj za razliko od drugih narodov ne jemljejo osebno in samo pridejo uživat in so vsi mirni kot v kakšnem gledališču. Ker tisti “uradni” navijači so itak bili na pogled bolj kot ne srednješolci z enim majhnim bobnom in mogoče dvema zastavama. Tako da je bil občutek zaradi tišine v dovrani prav smešen. Drugače s(m)o pa zgubil 4:1.

Bla je ena izkušnja več tukaj na Švedskem ampak za naprej bom pa raje (če sploh) hokejske tekme spremljal prek televizije.

Pa še povezava do današnje mini galerije.