Anže Rehar

… nadaljevanje opisa potovanja po severni Skandinaviji.

Na praznik dela, torej 1. maja smo se prebudili v precej megleno jutro. Šli smo še na zajtrk in potem na pot. Peljali smo se mimo tretjega največjega jezera na Finskem - jezera Inari z več kot 1000 kvadratnih kilometrov površine in 3000 otoki. Zaradi že prej omenjene megle pa pogled ni bil najlepši. Tudi zato, ker ob pogledu na eno samo ravnino snega in ledu nekako nimaš občutka, da je to jezero. Zamrznjeno je namreč od novembra do začetka Junija. Turistov je bilo zato malo, samo nekateri posamezniki pridejo v tem času tja z motornimi sanmi ali pa z velikim svedrom, da lovijo ribe. Seveda pa ni manjkalo severnih jelenov ob poti.

Pot smo nadeljevali proti severu, po popolnoma ravni cesti, ki pa ni bila tako zelo ravna po vertikali. Prečkali smo še mejo in prišli na Norveško. Kljub temu, da Norveška ni članica Evropske unije, pa prehod meje tako iz Finske kot potem na Švedsko ni bil nič drugačen od prehoda med članicami EU, saj so tudi Norvežani vključeni v Schengenski sporazum. Na meji tako ni bilo policistov ali carinikov. Samo tabla in kasneje visoke cene te spomnejo na to, da si prečkal mejo.

Zgornja slika pa je že slika morja. Kljub brskanju po internetu pa še vedno ne vem ali je tam Norveško ali Barentsovo morje. Kljub temu, da nismo bili več daleč od najsevernejše točke celinske Evrope, ki je bila tudi naš cilj, pa zaradi toplega severnoatlantskega toka morje ni bilo in nikoli ni pokrito z ledom. Gore pa so na začetku maja seveda bile še polne snega in pogled na zasnežene gore, ki se spuščajo direktno v mirno morje je bil zelo lep in nas je spremljal še celoten norveški del naše poti.

Ceste so seveda odlično grajene in vzdrževane, prometa praktično ni bilo. Kljub nekaterim predorom pa je bila pot do Nordkapa polna ovinkov. Ampak ob lepem vremenu in prazni cesti je vse skupaj potekalo precej hitro. Ne predstavljam pa si, kakšna je situacija poleti, ko verjetno na kupe ljudi rine z raznimi avtodomi daleč na sever.

Nordkap pa je, kljub temu, da se ga drži ime najseverjejša točka Evrope, pravzaprav otok, ki je s celino povezan s predorom pod morjem, ki je dolg 6,875 metrov in sega 212 metrov pod morsko gladino. Predor ima tudi vrata, ki se pozimi zaprejo, da voda v predoru ne zmrzuje. Vožnja po predoru je pa tudi neka posebna izkušnja, saj se po vstopu v tunel cesta zelo spušča, po polovici poti pa se seveda spremeni v strm klanec navzgor. Pot čez tunel seveda tudi drago zaračunajo - poleg avtomobila še za vsakega potnika posebej.

Ustavili smo se še v zelo malem mestecu Honningsvag za nakup parih spominkov.

Pod do rta Nordkappa pa je še bolj ovinkasta, saj se praktično z ničle dvigneš na 307 m nadmorske višine. Ker še ni bil čas turistične sezone smo se vsaj izognili plačilu vstopnine na sam rt. Pogled je fantastičen, ker pa je vsa pečina obkoljena z varnostno ograjo, težko najdeš mesto, od koder bi lahko videl naravnost dol. Tukaj lahko omenim še to, da Norddkapp praktično tudi ni najsevernejša točka ampak par kilometrov oddaljen rt Knivskjellodden, ki pa je dosti nižji in nima nikakršne infrastrukture. Zato tudi ni tako atraktiven. Na Nordkapu lahko se lahko drugače vidi železni globus in pa turistični center z raznimi razstavami, ki pa je bil v času našega obiska zaprt.

Leta 1988 so na Nordkapp povabili otroke z različnih celin, ki so potem ustvarjali in pod geslom “children of the earth” je bil postavljen spomenik z izdelki vseh otrok.

Pozno popoldne smo se odpravili proti Albi. Do tja smo imeli pa še dolgih 250 km poti. Je bil pa ta dan verjetno najlepši del našega potovanja in kljub temu, da na Nordkappu ni ničesar zares posebnega, nam zaradi pokrajine skupaj s snegom in morjem ni bilo žal za nobenega kilometra poti. Poleg tega smo pa za nekaj minut postali “najsevernejši prebivalci Evrope”, kar konec koncev tudi ni tako slabo.

Kakšna slika več se najde tukaj.

Dodal sem slike petih dni potovanja po severni Skandinaviji pa še nekaj slik s petkove zaključne večerje tujih študentov:

• 08-05-01 Inari - Nordkap
• 08-05-02 Alba - Tromso
• 08-05-03 Tromso - Ballangen
• 08-05-04 Narvik - Joukkasarvi - Vittangi
• 08-05-05 Vittangi - Lulea
• 08-05-23 Farewell dinner

Danes je še en tak dan, ko zjutraj dolgo spim in potem naslednje ure preživljam za računalnikom dolgo v noč (pravzaprav noč brez teme zadnje čase). Po tem, ko se mi je delo na faksu končalo, sem začel načrtovati zadnje dni mojega bivanja na Švedskem. Opustil sem svoj načrt poti z vlakom preko celotne Finske do Helsinkov in potem za kakšnen dan z ladjo do Talina in nazaj ter s trajektom čez morje v Stockholm, od koder imam 10. junija rezerviran let proti Dunaju. Ugotovil sem namreč, da bi za takšno pot porabil ogromno časa samo za vožnjo, pa tudi drugače bi bilo to zelo dragih nekaj dni. Tako sem se odločil, da bom skupaj s sostanovalci šel od 4. do 7. junija z avtom na Lofotene na Norveško, potem pa 8. junija do Stockholma, kjer bom preživel še slaba 2 dneva. Kljub temu, da je bilo še par dni nazaj dovolj letalskih kart do Stockholma po študentski ceni, se sedaj da dobiti samo redne karte, katerih cena je pa že okoli 150 € za en let. Tako sem si potem rezerviral kar nočni vlak. Sicer bo res trajalo 14 ur, bom pa po drugi strani videl osrednjo Švedsko pokrajino, pa še prišel bom direktno v mesto in mi ne bo treba iti še na vlak oziroma avtobus iz letališča do centra mesta.

V sredo zjutraj smo se opremljeni z domačim GPS-om odpravili na pot proti Finski, natančneje mestu Rovaniemi, ki je najbolj znano po tem, da tam prebiva Božiček.

Z najeto Toyoto Avensis je bila vožnja vsaj zame eden boljših delov potovanja, saj že nekaj mesecev nisem vozil avta. Poleg tega so pa nekaj posebnega Švedske avtoceste, ki to pravzaprav niso, saj so večinoma enopasovnice s posameznimi dvopasovnimi odseki za prehitevanje, poleg tega pa je omejitev na njih 110 km/h, kar pa seveda še ne pomeni, da Švedi te omejitve kršijo. Praktično vsi vozijo točno 110 in so izjemno mirni in potrpežljivi. Po celem tednu vožnje in dobrih 2700 prevoženih kilometrov nismo doživeli niti enega “blendanja”, hupanja, prehitevanja v škarje ali kakšnih podobnih stvari, ki jih na slovenskih cestah seveda ne manjka. Pa tudi policijo smo videli šele zadnji dan, ko smo prišli nazaj v Luleå.

Še preden smo po slabih dveh urah vožnje prečkali švedsko-finsko mejo, smo v Haparandi šli pogledat, kako od znotraj izgleda švedska IKEA.

Nadaljevali smo še nekaj kilometrov ob obali Baltskega morja in se nato odcepili proti severu in mestu Rovaniemi.

Najprej smo si pogledali Arktikum, ki je bil praktično najboljši muzej na naši poti. Možno je videti nagačene živali, nekaj o ljudstvu Sami, okoljskih spremembah in še precej o samem življenju na severu.

Pot smo nadeljevali do nekaj kilometrov oddaljene Božičkove vasice. Vmes smo spustili še najsevernejši Mc’Donalds na svetu. Nič posebnega, moram pa omeniti kot zanimivost.

Torej Santa Clauss Village. Božička žal nismo videli, saj so nam ravno pred vrati zaprli vrata. Bili so prazniki in se niso držali ravno tistega delovnega časa, ki je bil napisan na internetu. Seveda pa po drugi strani niso pozabili zapreti trgovin z ogromno “made in china” artikli. Pač se popolnoma strinjam z vsemi, ki so mi govorili, kako je vse skupaj skomercializirano. Pa tudi precej slabo je vse skupaj zgledalo, saj smo se tam pojavili v času izven glavne sezone, ki je poleti in pa decembra. V božičkovi vasi smo prečkali tudi polarni krog, ki je priljubljeno mesto za slikanje. Po tleh poteka črta, na kateri piše, da je tam polarni krog.

O polarnem krogu sem tudi že pisal enkrat. Glede na to, da se ta krožnica iz leta v leto premika, verjetno tista črta v božičkovi vasici niti ni ravno tam kjer bi morala biti. Glede na moj hiter izračun, bi se ta črta naj premaknila vsako leto za dobrih 20 cm. Sedaj potuje proti severu in že leta 2000 je bila glede na google earth kakšna 2 kilometra severneje od božičkove vasice. Sicer mogoče nič posebnega ampak meni se pa zdi hecno, ko turisti veselo skačejo preko tiste narisane črte, v resnici pa je pravi polarni krog čisto drugje. Pa itak mi je že bolezen to, da se poglabljam v razne številke.

Po ogledu vasice (ker sredi pomladi še vedno vrtijo tisto živce parajočo božično glasbo) smo šli še nekaj pojest, potem pa naprej proti severu, saj smo želeli ta dan narediti še čim več kilometrov, da bi se lahko že naslednji dan slikali na najsevernejši točki celinske evrope - Nordkapu.

Ob poti se je enkrat cesta sredi ničesar kar naenkrat za kakšen kilometer zelo razširila. Ne vidim drugega razloga kot to, da imajo cesto pripravljeno za nujen pristanek kakšnega letala. Drugače so pa ceste zaradi ravnine po Finski zelo prijetne za vožnjo a monotone. Je pa bilo precej obcestnih radarjev.

Na poti smo se parkrat še na hitro ustavili. Enkrat smo na enem od jezer videli nekaj ljudi in smo šli pogledat kaj počnejo. Skozi majhne lunkje so lovili še manjše ribice. Kaj več bo povedala spodnja slika. Kasneje smo še kdaj videli, ko so ljudje namesto ribiških palic na hrbtu nosili velik sveder. Neobičajno za nas a normalno za njih, saj so jezera tam običajno zamrznjena od novembra do začetka junija.

Našim sem še pred začekom potovanja “obljubil” občasna srečanja s severnimi jeleni na cesti. Prvič se je zgodilo precej nepričakovano. So pa drugače tile jeleni za razliko od naših precej mirni in ne stečejo ravno takoj v gozd. Tako smo se na hitro ustavili in naredili par fotografij.

Zvečer smo se ustavili v mestu Ivalo, ki leži samo nekaj kilometrov pred bolj znanim jezerom Inari. Na hitro smo našli še hotel, v katerem so imeli pozno v noč potem Finci praznovanje prvega maja oziroma kakšnega njihovega praznika, ne vem točno. So bili pa vsi precej stari a so se kljub temu poskočno vrteli po plesišču.

Še kakšna slika več v galeriji.

Ker zadnji teden nisem naredil praktično nič za faks sem tako zadnje tri dni posvetil čas za delo na obeh projektih in še malo odložil pisanje o potovanju po severni Skandinaviji. Pa da končno začnem:

Prejšnji torek zame sicer ni bilo nič posebnega saj smo celo popoldne preživeli v bližnji okolici, ki jo že dobro poznam, kljub temu pa bom prilepil nekaj slik skupaj s komentarji.

Pogled z letala, ki ga sam nisem bil deležen. Jezera so bila seveda še vedno zamrznjena.

Prav tako je bilo tudi morje še v trdnem stanju.

Šli smo tudi mimo mestne hiše…

… in si na hitro pogledali še mestni muzej, ki pravzaprav pokriva celotno regijo Norbotten. Ker mesto in širša okolica nimata ravno dolge in bogate zgodovine tudi muzej ni vseboval ničesar res posebnega. Še najbolj zanimive so stvari ljudstva Sami. Pomanjšan medel njihovega šotora je spodaj.

Ustavili smo se še na univerzi. Sicer nič novega ampak bom vseeno prilepil eno sliko univerze od znoraj. Spodaj je glavna restavracija.

Na koncu dneva pa še v Gammelstad, o katerem sem pisal že takrat, ko je bila pri meni na obisku Metka. Več o Gammelstadu tukaj.

Za več slik bo pa potrebno klikniti na povezavo.

Moj načrt sprotnega pisanja s potovanja po Finski, Norveški in Švedski ni uspel, bom pa zato v prihodnjih dneh opisal pot in prilepil kakšno sliko.

In kaj se je v Luleå v enem tednu spremenilo. Pobralo je praktično ves sneg. Ostajajo še posamezni kupi, jezera so že skoraj brez ledu. Ob podpori ledolomilcev pa v pristanišče že lahko plujejo ladje - eno sem videl že danes. Ledu tako kmalu ne bo več.

Dan pa se je tudi precej podaljšal. Sedajle je ura že polnoč, s severozahoda pa je še vedno prihaja nekaj svetlobe. Kljub temu pa zaradi utrujenosti ne bo pretežko zaspati.

Od srede zjutraj s familijo potujem po severni Skandinaviji. Danes imam ponovno povezavo na internet tako da se malce javljam na blog. Za nami pa je že nekaj Švedske, severna Finska in pa kar velik del Norveške, vključno z najsevernejšo točko celinske Evrope - Nordkappom (ki pa je po drugi strani pravzaprav otok). Število prevoženih kilometrov je že preseglo 2000. Danes bomo spali v kraju Ballangen. Zemljevid je tukaj. Sem mislil, da bom sproti pisal na blog o naših doživetjih ampak preprosto ni časa. Danes mogoče kaj napišem, nič pa ne obljubim.

Lep pozdrav iz Norveške.

O smučiščih na Švedskem oziroma v bližini Luleå sem že pred odhodom na izmenjavo z večih strani izvedel, da ni nič kaj super in tako sem se tudi odločil, da si ne bom povzročal težav in dodatnih stroškov s tem da bi si s seboj prinesel vso opremo za bordanje.

No zadnjič pa sem se potem odločil, da vseeno grem enkrat na enodnevno smuko in to na smučišče Svanstein, ki leži čisto ob Finski meji in je od mesta kjer študiram oddaljeno dobri dve uri vožnje z avtobusom. Kje točno je to si lahko pogledate na Google maps. Izlet je bil tudi relativno poceni, saj smo za dobrih 30€ dobili avtobusni prevoz, smučarsko karto in kosilo.

Opremo sem si seveda moral tako kot veliko tujih študentov na smučišču sposodit in to je bila točka, kjer sem postal precej slabe volje. Saj ne da bi pričakoval kakšnega F2 Speedsterja SL, ki me čaka doma, ampak da bom cel dan preživel na premajhnem, premehkem in povrhu še freestyle bordu si pa res nisem mislil. Smučarsko opremo so imeli precej kvalitetno, bordarska oprema pa je bila bolj “otroška” in tako smo bordarji pač potem vzeli tisto, kar je bilo na voljo. Ker pa je šel organizator tega izleta z nami v izposojevalnico in nam izpogajal dober popust (najem opreme je bil tako samo dobrih 12€) se potem niti nismo preveč pritoževali.

Če spremljate blog ste verjetno že ugotovili, da nam tukaj niti sredi aprila ne manjka snega in nizkih temperatur. Manjka pa nekaj, kar se mi je do sedaj zdelo nekako samoumevno in to so gore. Če se dve uri voziš do nekega smučišča potem pač nisi preveč zadovoljen, ko vidiš da je celotno smučišče pač samo en hrib. Če so recimo Alpe še zelo mlado gorstvo, so tukaj gore oziroma hribi že dodobra “obdelani”. Skratka čista ravnina in večkrat si je bilo potrebno sredi proge odpeti vezi ter par korakov iti peš in potem spet naprej. Prog je sicer bilo precej in ljudi na njih skoraj nič, še vedno pa sta bili samo dve kratki vlečnici od vznožja pa do vrha hriba. Pa še na vrhu je vlečnica malo gor malo dol. Glede označitve težavnosti prog se mi je pa zdelo nekaj podobnega tistemu, ko ljudje rečejo, da moraš vedno ko se odločaš za dopust v Grčiji, Tuniziji hotelom odštet kakšno zvezdico da dobiš “naše” zvezdice. Tako je treba tukaj na črno progo gledati kot na rdečo, rdečo kot modro in tako naprej.

Skratka bordanje kot tako je bilo porazno. To, da mi gredo frestyle bordi na živce sem samo potrdil. Vse je tako mehko, da potem nimaš nobene moči pritisniti na robnik in zarezati v sneg. Pri višji hitrosti pa tudi ni nobene stabilnosti. Ampak vse skupaj potem le ni bilo tako slabo. Na eni progi je bilo ogromno skakalnic in potem smo se kar spontano nekak povezal in skupaj skakal in se še bolj premetaval. Seveda so me potem še dva dni bolele vse mišice kot že dolgo ne. Z majhnim bordom je pa po drugi strani izvajat trike res enostavno. Ampak na splošno nisem bil zadovoljen s svojo vožnjo, kjub temu da so bili drugi ful presenečeni in so me zelo pohvalil. Pričakovano glede na to, da jih je večina smučala samo parkrat v življenju ali pa še to ne. Tisti, ki smo pa v življenju že dodobra izkusil Alpe in ogromna smučišča, smo pa itak vedl, da se smučišče Svanstein ne more z ničemer primerjat. Če že, bi smučišče še najlažje primerjal s Celjsko kočo s tem da ima namesto ene vlečnice dve in dosti bolj položne proge.

Družba je bila pa super in prav zanimivo je bilo na smučeh videt Kitajce in kolega iz Singapurja, ki je letos sploh prvič videl sneg, sedaj je pa že precej dobro smučal. Najboljši je bil pa itak Jack (na spodnji sliki), ki si je s seboj prinesel in oblekel hokejske hlače, da bi si malo olajšal boleče padce. Na koncu dneva je celo skočil po svoji oceni dolgih 10 cm. Tako da kljub vsem slabim stvarem je bil sobotni dan res super. Pač je treba uživati bolj v družbi in ne toliko v bordanju.