Anže Rehar

Po prvem in drugem sledi še tretji, zadnji post o izletu v Kiruno. In kot piše že v naslovu, bo ta post namenjen “Ledenemu hotelu”, ki se nahaja v vasici Jukkasjärvi, ki leži približno 15 km stran od Kirune. V naslovu sem besedo Švedska dodal namenoma, in sicer zato, ker sem ravnokar na Wikipediji odkril, da ledeni hotel na Švedskem ni edini te vrste ampak jih je po svetu sedaj že kar nekaj. Je pa res, da je ta na Švedskem bil prvi in da se je tukaj vse začelo.

Zgodbo o tem, kako se je vse začelo, si lahko preberete tukaj. Hotel seveda vsako leto postavijo na novo, najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, da uporabijo vedno eno leto star led, ki ga čez poletje shranijo v skladišču. Led je pa tako lep zato, ker ima reka Torne v tistem delu ravno pravo hitrost, tako da se led debeli počasi in ne vsebuje zračnih mehurčkov. Ko smo zadnjič obiskali ledeni hotel, so s precej velike površine na reki celo plužili sneg, saj bi drugače snežna odeja delovala kot izolator in bi upočasnjevala nastajanje ledu za prihodnje leto.

Tudi v Ice Hotel-u se ne morejo izogniti čiščenju, saj sneg ne more ostati snežno bel po tem ko hotel obišče veliko ljudi. Tako vsak dan s tal odstranijo nekaj snega, svežega pa nasujejo kar skozi odprtine, ki so na vrhu vsake sobe.

Pred pisanjem sem želel hotel precej skritizirati, ker smo praktično vsi pričakovali več. Hotel pravzaprav niti ni tako velik kot si človek prej predstavlja. Kar me je najbolj motilo, pa je bilo pomankanje ene res velike dvorane. Res obstaja osrednji prostor, ki pa ga zasedajo skulpture, pa še zelo podolgovat in ozek je. Tako smo se sklonjenih glav premikali iz ene sobe v drugo, saj so prehodi precej nizki. Prav tako razen ene nobena soba nima vrat in glede na to da so vse sobe čez dan na voljo za ogled, gostje hotela tako pridejo v svojo sobo samo prespati. So pa skulpture zaradi množice različnih umetnikov iz celega sveta, ki te skulpture oblikujejo, zelo raznolike tako da smo potem prav vsako sobo posebej poslikali. Prav umetnost je tista, ki hotel res naredi nekaj posebnega.

Vsi smo tako ogromno slikali ampak nihče od nas ni uspel posneti slik kot jih lahko vidite na uradni spletni strani. Verjetno uradne fotografije kasneje še malce obdelajo na računalniku, da potem res zgleda dosti bolj čarobno, kot pa je v resnici. V času našega obiska je bilo zaradi nekega festivala v Kiruni v Ice Hotel-u ogromno fotografov, pa tudi ogromno porok priredijo vsako leto v kapelici. Sobe pa so razen nekaterih izjem vse dvoposteljne. Imajo pa tudi spalne vreče za dva.

Sicer sem Švedskih cen že precej navajen ampak kljub vsemu se takoj opazi, da je hotel skupaj z vsemi aktivnostmi, ki sodijo zraven precej komercialno naravnan in tudi precej Švedov mi je že reklo, da kvaliteta z leti pada. Cene so pa od okrog 140 € na noč po osebi za sobo, kot jo vidite zgoraj, pa do 560 € na noč za najdražjo, ki jo vidite spodaj in je pravzaprav ledeni iglu znotraj hotela. Ampak tudi ta je brez WC-ja. Razne aktivnosti pa so tudi precej dražje kot drugje na Švedskem - tako na primer vožnja od letališča do hotela z motornimi sanmi (2 uri) stane 180 € na osebo pa še to samo v primeru, da sta na sankah dva - drugače je še 80 € doplačila.

Švedi pač znajo. V majhno vasico nad polarnim krogom, ki je pred leti imela samo čisto reko in nizke temperature sedaj privabijo ogromno turistov in jim seveda konkretno izpraznijo denarnice zato da le ti spijo pri -5 do -8 stopinj Celzija na jelenji koži. Iz Anglije pa imajo celo čarterski let do najbljižjega letališča. Prav tako očitno nimajo problemov z zasedenostjo hotela glede na to da rezervacije pobirajo že za leto 2011.

Če še niste opazili, je na blogu že nekaj časa galerija iz opisanega izleta - še največ slik je iz Ice Hotel-a, ki seveda niso tako oh in sploh kot tiste uradne. Imejte se še naprej…

Kot da že zadnjič ni bilo dovolj, sem včeraj spet celoten popoldan pa še nekaj večera porabil za odpravljanje težav. Prva stvar je bil ravno ta blog (upam da ni bil predolgo nedosegljiv) - nekaj sem “ustvarjal” in stran potem ni bila dosegljiva, vsaj zame. Ker sem poskušall preko proxyjev in je delalo. Potem sem na novo naložil wordpress, pa se je pojavila nova težava in sicer da nobena povezava na blogu ni delala. Potem sem spet porabil dobro uro, da sem ugotovil, da je samo potrebno .htaccess datoteki (Apache’s directory-level configuration file) spremeniti nastavitve za dostop, tako da lahko wordpress potem ustvari permalink-e. Skratka ogromno zapravljnjenega časa.

Druga stvar so tisti animirani filmi za faks, ki sem jih sicer že nekaj časa nazaj obljubil, da jih bom dal na internet. Iz Adobe Premier-a nisem in nisem mogel izvoziti filma zaradi neke napake. Spet sem porabil nekaj časa, da sem našel na internetu rešitev. Ampak je bil problem samo v tem, da celotna pot do direktorija, v katerem želiš shraniti film, ne sme vsebovati nobenega “čudnega” znaka. Seveda je v mojem primeru nekje na poti do te mape bila črka Š (kot Švedska). Še ena malenkost, ki pa povroči ogromno težavo.

Za takšne stvari porabim v življenju ogromno časa, me prav živcirajo in sem slabe volje dokler jih ne pogruntam. Še vedno pa uživam v računalništvu in tudi občutek, ko en problem rešiš je tako dober (le s čim bi ga lahko primerjal ), da je vredno vsega truda in časa.

Drugače pa sneži. Spet.

Bom kar nadaljeval tam kjer sem včeraj končal. Ko smo prispeli v Kiruno, ni blo kaj veliko za videt ker je bila zaradi sneženja vidljivost slaba. Za videti pa niti ni kakšnih posebnih stvari glede na to, da je Kiruna postala mesto šele leta 1948, pa še to izključno zaradi rudnika. Enkrat v zgodovini pa je mesto veljalo celo za največje na svetu po površini. Po prebivalcih seveda ne, saj je le teh tudi sedaj samo 18.000. Mesto se nahaja 145 kilometrov severno od arktičnega kroga  in ima ves čas sonce od 30. maja do 15. julija, polarno noč pa od 13. decembra do 5. januarja. Del mesta so že začeli prestavljati, saj je pod mestom še precej rude, ki jo želijo izkopati. Tako sedaj selijo celotne hiše (vključno s kletmi) na novo lokacijo. Prav tako bodo prestavili vse ostale mestne zgradbe (razen mestne hiše) in pa železniško progo ter glavno cesto. Če vas zanima še kaj več si oglejte naslednje povezave:

• Kiruna iz Wikipedije
• New Kiruna
• Kiruna: The Town That Moved
• Future plans for Kiruna

Preden smo šli v rudnik so nam omenili, da bomo prestopili v drug avtobus. Da se bomo z drugim, sicer čisto običajnim znamke Volvo, peljali direktno v rov nam ni prišlo na pamet. V Sloveniji sem sicer obiskal že vse bolj pomembne rudnike (Mežica, Velenje, Idrija), je bilo pa zaradi majhnosti le teh presenečenje še toliko večje. Rovi so dovolj veliki, da se srečata recimo avtobus in tovornjak, ker pa varčujejo z elektriko, so na vsaki strani samo odsevniki in pa ponekod prometni znaki. Celotna dolžina vseh dvosmernih cest pod zemljo je 400 km. Večino strojev upravljajo od zunaj iz pisarn oziroma je veliko stvari že avtomatiziranih. Dnevno nakopljejo dovolj rude za okrog 2500 avtomobilov. Kljub vsemu, da je take rudnik največji na svetu take vrste, pa še vedno nakopljejo samo 3% svetovne proizvodnje. Je pa kvaliteta zelo na visoki ravni. Tako da če ste na primer lastnik nemškega avtomobila, je del njega zagotovo pred nekaj časa ležal pod Kiruno. Vse kar izkopljejo, predelajo v pelete in potem večino odpeljejo v Narvik na Norveško, od koder pa potem naprej z ladjami. Nekaj peletov pa gre tudi v Luleå in nekaj naprej na Finsko. Pristanišče v Luleå pa je za razliko od Narvika pozimi zaradi ledu tako ali tako nedostopno, tako da odvoz z ladjo ni mogoč.

Kljub temu, da je rudnik pod zemljo, se kažejo velike spremembe na pokrajini.

Rudnik v Kiruni pa ni edini na tem območju, je pa največji. Vse rudnike upravlja pa eno podjetje - LKAB, ki pa je v celoti v lasti države.

Svojih fotografij pa ne bom prilepil, ker niti ena ni uspela, bom pa zato dal povezavo od albuma nekoga drugega - Benjamina.

Ogled rudnika je bil tako zanimiv, še posebej za tiste, ki so prvič v življenju šli pod zemljo. Pa še topleje kot zunaj je blo poleg tega.

Kar nekaj časa je minilo od moje zadnje objave zato je najboljše da kar začnem tam kjer sem končal in sicer pri izletu v Kiruno in Ledeni hotel, ki ga je organiziral LURC. Zjutraj smo se zbrali že ob petih tako da prejšnji večer sploh nisem šel spat ampak sem tistih nekaj ur preživel za računalnikom, ker sem moral po neznani napaki ponovno nameščat celoten sistem. Ker so razdalje tu ogromne, smo se seveda večino izleta preživeli na avtobusu. Celotno pot smo se peljali po cesti, ki ni niti avtocesta niti regionalna cesta. Najvišjo omejitev na Švedskem imajo tako ali tako 110 km/h, cesta pa ni ograjena z mrežo, tako da je voznik nakajkrat močno zaviral, ko so ob cesti tekli severni jeleni. Tako smo vedno vedeli, kdaj jih lahko jelene zagledamo v divjini. Drugače pa so ceste zelo kvalitetne, še posebej če upoštevam količino vozil na cesti. Ker je cel dan snežilo, so bile seveda ceste prekrite s snegom in je bila vožnja na avtobusu zelo prijetna in “mehka”.

Ker nas je pot vodila na severozahod, smo že po kakšnih dveh urah prečkali Arktični krog. Tam seveda ni nič posebnega razen parih tabel, na katerih je par dejstev in pa gostišča, ki verjetno dobro služi na račun vseh turistov, ki se ustavijo in potem prestopajo čez tisto navidezno črto. Drugače pa je to najjužnejša točka, ki ima poleti 24 ur sonca. Nahaja se 66° 33′ 39″ severno od ekvatorja. Zanimivo je, da se pozicija kroga spreminja glede na vpliv sonca, lune in planetov. Tako se v 40000 letih premakne za 180 km. Najsevernejšo točko bo dosegel leta 12000 in se vrnil na trenutno pozicijo leta 22000 in dosegel najjužnejšo točko leta 32000 in tako naprej. Še dobro da je interval tako dolg, da jjim ni potrebno prestavljati tabel ravno vsako leto.

Na spodnji sliki lahko vidite oddaljenost do posameznih krajev po svetu. Presenetljivo je do Nordkapa - najbolj severne točke Evrope - še vedno 800 km. Do doma pa “samo” kakšnih 3400 km.

Danes sem sicer imel namen objavit nov animirani filmček (robota, ki hodi) ampak še ni gotov saj mreža na faksu zvečer ni delovala in tako nisem mogel narediti dokončat stvari v Adobe Premiere-u. Bom pa zagotovo jutri.

Sem pa danes na internetu zasledil povezavo do govora Steva Jobsa (glavni pri Apple-u) na Standfordski univerzi. Če imate 15 minut časa je odlična stvar za pogledat. Vključeni so tudi slovenski podnapisi.

Če imate še več časa pa če vas stvar zanima pa si poglejte še intervju Stevea Jobsa in Billa Gatesa. Tule je prvi del - ostale boste pa že našli:

Pa še od Madonne La Isla Bonita v živo:

… in o tem kako vas bomo kmalu prehiteli. V dolžini dneva namreč.

Poleg pogovorov po skype-u in messenger-ju so edini vir novic o Sloveniji spletne strani. Prav na smeh mi je šlo, ko so na začetku tedna vsi slovenski portali z novicami kot glavno novico prikazovali vremensko napoved o ogromnih količinah snega. Ampak potem ni bilo (skoraj) nič. Sem pa vesel da se vam vsaj kaj dogaja.  Tukaj v Luleå je pa ravno obratno. Ne glede na to, da se temperature še vedno gibljejo od -5 do -15 stopinj C in da je za naslednjih sedem dni napovedano sneženje, se tukaj nihče ne obremenjuje s tem. Ta teden pa me je precej presenetil tudi podatek od Švedov s katerimi delamo, da bo sneg ostal še najmanj do sredine aprila. Tako da zime še definitivno ni konec. Razen posameznih tirov so tudi glavne ceste še vedno prekrite s snegom, pešpoti in steze za kolesarje pa tako še sploh nisem videl drugače kot zasnežene. Zimo in sneg imam sicer zelo rad ampak za letos je bilo dovolj. Sploh nimam občutka da bo kdaj konec. Tudi ko sije sonce sredi dneva, se sneg nič ne topi, saj so temperature še vedno pod ničlo. Tako da sedaj že razmišljam o poletju in o dolgih počitnicah na morju, ki morajo nujno vključevat vsaj 30 stopinj plusa, da si malce popravim temperaturno povprečje za letos. In pa Metka mora biti zraven. Itak.

Pa še nekaj o dolžini dneva: Če je bil takrat, ko sem prišel, dan dolg slabe 3 ure je sedaj že precej drugače. Torej, če so podatki na weather.com točni, bo recimo jutri dan dolg že 11 ur in 1 minuto. V Sloveniji pa boste imeli 11 ur in 34 minut svetlobe. Zanimivo je, da imamo kljub temu sončni vzhod prej - 6:12 (v Celju 6:23). Sonce pa res zaide že precej prej - 5:13 (v Celju 5:37). Seveda ni potrebno posebej poudarjat, da še vedno nimam veliko od dneva, glede na to da hodim pozno spat in potem precej dolgo spim.

Sonce pa sedaj dosti bolj cenim. Ko včasih le posije malce sem takoj boljše volje. Še vedno pa je sonce tako nizko, da tiste topline marčevskega sonca niti ne čutim.

Imejte se pri vseh teh stopinjah…

Po dobrem tednu premora je res že čas, da napišem kakšno sporočilo. Od zadnjič se je kar precej dogajalo, tako da imam precej tem o katerih bi lahko kaj napisal in upam da bo res tako. Ker na Švedskem študijsko leto deli na četrtine (quarter-je), smo tako trenutno ravno na koncu tretje četrtine, kar pomeni da bo čez dober teden izpitno obdobje. Kjub temu, da ne bom imel nobenih izpitov pa imam trenutno ogromno dela, ki niti ni tako težko in naporno - samo zahteva ogromno časa. Tako trenutno (sobota popoldne) pišem iz univerze. Danes hočem dokončati še četrto in peto animacijo, ki sta poleg končnega kratkega animiranega filma, za katerega je rok v petek, pogoj za predmet Basic 3D Animation.

V sredo pa se mi je pokvaril še računalnik, tako da mi še to vzelo ogromno časa. Ne vem zakaj ampak prišlo je do neke napake sistemskih datotek, kar je zahtevalo ponovno namestitev Viste in pa seveda vseh programov, ki jih uporabljam. Ker si vedno vzamem čas, da si podrobno nastavim vse možnosti to pomeni skupno najmanj 15 ur dela. Še dobro, da so se vsi podatki ohranili saj bi v nasprotnem primeru bilo še slabše. Imel sem sicer nekaj varnostnih kopij ampak ne ravno vseh stvari. Žalostno je, da na arhiviranje podatkov vedno pomilimo šele takrat ko je že kaj narobe. Sem pa po tej izkušnji sprejel odločitev, da moram vsaj slike iz Švedske in podobne stvari vedno imet nekje arhivirane.

V četrtek smo tuji študentje šli na enodnevni izlet v Kiruno in Icehotel. Kaj več o tem pa v prihodnjih postih.

Imejte se…