O smučiščih na Švedskem oziroma v bližini Luleå sem že pred odhodom na izmenjavo z večih strani izvedel, da ni nič kaj super in tako sem se tudi odločil, da si ne bom povzročal težav in dodatnih stroškov s tem da bi si s seboj prinesel vso opremo za bordanje.
No zadnjič pa sem se potem odločil, da vseeno grem enkrat na enodnevno smuko in to na smučišče Svanstein, ki leži čisto ob Finski meji in je od mesta kjer študiram oddaljeno dobri dve uri vožnje z avtobusom. Kje točno je to si lahko pogledate na Google maps. Izlet je bil tudi relativno poceni, saj smo za dobrih 30€ dobili avtobusni prevoz, smučarsko karto in kosilo.
Opremo sem si seveda moral tako kot veliko tujih študentov na smučišču sposodit in to je bila točka, kjer sem postal precej slabe volje. Saj ne da bi pričakoval kakšnega F2 Speedsterja SL, ki me čaka doma, ampak da bom cel dan preživel na premajhnem, premehkem in povrhu še freestyle bordu si pa res nisem mislil. Smučarsko opremo so imeli precej kvalitetno, bordarska oprema pa je bila bolj “otroška” in tako smo bordarji pač potem vzeli tisto, kar je bilo na voljo. Ker pa je šel organizator tega izleta z nami v izposojevalnico in nam izpogajal dober popust (najem opreme je bil tako samo dobrih 12€) se potem niti nismo preveč pritoževali.
Če spremljate blog ste verjetno že ugotovili, da nam tukaj niti sredi aprila ne manjka snega in nizkih temperatur. Manjka pa nekaj, kar se mi je do sedaj zdelo nekako samoumevno in to so gore. Če se dve uri voziš do nekega smučišča potem pač nisi preveč zadovoljen, ko vidiš da je celotno smučišče pač samo en hrib. Če so recimo Alpe še zelo mlado gorstvo, so tukaj gore oziroma hribi že dodobra “obdelani”. Skratka čista ravnina in večkrat si je bilo potrebno sredi proge odpeti vezi ter par korakov iti peš in potem spet naprej. Prog je sicer bilo precej in ljudi na njih skoraj nič, še vedno pa sta bili samo dve kratki vlečnici od vznožja pa do vrha hriba. Pa še na vrhu je vlečnica malo gor malo dol. Glede označitve težavnosti prog se mi je pa zdelo nekaj podobnega tistemu, ko ljudje rečejo, da moraš vedno ko se odločaš za dopust v Grčiji, Tuniziji hotelom odštet kakšno zvezdico da dobiš “naše” zvezdice. Tako je treba tukaj na črno progo gledati kot na rdečo, rdečo kot modro in tako naprej.
Skratka bordanje kot tako je bilo porazno. To, da mi gredo frestyle bordi na živce sem samo potrdil. Vse je tako mehko, da potem nimaš nobene moči pritisniti na robnik in zarezati v sneg. Pri višji hitrosti pa tudi ni nobene stabilnosti. Ampak vse skupaj potem le ni bilo tako slabo. Na eni progi je bilo ogromno skakalnic in potem smo se kar spontano nekak povezal in skupaj skakal in se še bolj premetaval. Seveda so me potem še dva dni bolele vse mišice kot že dolgo ne. Z majhnim bordom je pa po drugi strani izvajat trike res enostavno. Ampak na splošno nisem bil zadovoljen s svojo vožnjo, kjub temu da so bili drugi ful presenečeni in so me zelo pohvalil. Pričakovano glede na to, da jih je večina smučala samo parkrat v življenju ali pa še to ne. Tisti, ki smo pa v življenju že dodobra izkusil Alpe in ogromna smučišča, smo pa itak vedl, da se smučišče Svanstein ne more z ničemer primerjat. Če že, bi smučišče še najlažje primerjal s Celjsko kočo s tem da ima namesto ene vlečnice dve in dosti bolj položne proge.
Družba je bila pa super in prav zanimivo je bilo na smučeh videt Kitajce in kolega iz Singapurja, ki je letos sploh prvič videl sneg, sedaj je pa že precej dobro smučal. Najboljši je bil pa itak Jack (na spodnji sliki), ki si je s seboj prinesel in oblekel hokejske hlače, da bi si malo olajšal boleče padce. Na koncu dneva je celo skočil po svoji oceni dolgih 10 cm. Tako da kljub vsem slabim stvarem je bil sobotni dan res super. Pač je treba uživati bolj v družbi in ne toliko v bordanju.
Konec koncev kdo pa še rabi frizerje?
