Anže Rehar

Sicer sem si rekel, da moram iti spat najkasneje ob dveh ampak bom še na hitro napisal, kaj se mi sedaj dogaja. In dogaja se mi veliko zadnje dni. Vsak dan nekdo oddide in imamo potem kakšno skupno večerjo, piknik ali podobno. V zadnjih dneh smo šli smo še v Gammelstad, v Teknikens hus, dvakrat v mesto, imel sem predstavitev enega od projektov pri Ericssonu in verjetno še precej stvari, ki pa se jih trenutno niti ne spomnem. Zaradi večne svetlobe pa tudi počnemo kakšne čudne stvari. Recimo danes smo se s kolesi ob enih zjutraj peljali do jezera in poslikali pokrajino. Fotke so super.

Jutri zjutraj prevzamemo avto in se za štiri dni odpeljemo na slabih 2000 km dolgo pot do Lofotenjskih otokov (Norveška) in nazaj. Seveda je priprav ogromno. Poleg tega imam pa še sam nekaj problemov z mojim odhodom domov (kje dobiti torbo za tekaške smuči in kje je moja karta za vlak), ki jih moram rešit zadnji vikend. Da čiščenja apartmaja niti ne omenjam.

Drugače pa sem oziroma smo zadnje dni polni mešanih občutkov. Po eni strani je sedaj narava res čudovita po tej neskončni zimi in je težko iti domov. Z ostalimi se več družimo kakor prej par mesecev skupaj. Sicer ob odhodu nihče ne joče, nobenih velikih besed - tako zelo se seveda nismo navezali. Je pa nek grenak občutek, ko veš da nekaterih verjetno v življenju ne boš več videl. Konec koncev smo skupaj res preživeli en del življenja. Po drugi strani pa se veselim priti domov. Moram videt Metko, peljati psa na sprehod, pojesti kakšne čevapčiče, uživat v temi, obleči kratke hlače… Seznam je dolg.

Do naslednjič pa lep pozdrav.