Anže Rehar

Ne še nazaj doma, ampak nazaj na blogu. Dober teden se že nisem javil, sedaj pa je in bo končno čas tudi za to, da napišem še nekaj postov preden grem zares domov. Seznam je precej dolg. Vzrok, da še ni bilo časa je bil zaključek dela za oba projekta. Kakor je profesor že vnaprej rekel, je res vedno tako, da se krivulja porabljenega časa tik pred koncem strmo povzpne. In ker sem en in edini delal na dveh projektih hkrati, je bil zadnji teden res nabit z delom in je zato tudi hitro minil. Dva projektna predmeta pa po drugi strani pomeni nič “navadnih” predmetov. Torej nič izpitov, zagovorov, ničesar. Končal sem z vsem kar se faksa tiče in občutek je res dober, še posebej v času zadnjih zabav in druženja z ostalimi študenti, ki pa imajo sedaj še polno nekih izpitov in se najhujše za njih šele začenja.

V petek sem tako po predstavitvah projektov šel hitro domov in potem nazaj na univerzo na zaklučno večerjo (Farewell dinner), ki pa sem jo hitro po koncu zapustil in se lepo šel spočit. Včeraj pa so me spravili zraven igrat Ultimate Frisbee in Rugby (2x prvič zame), zvečer smo pa skupaj pogledali še Evrovizijo, ki je bila vzrok za mislim da najboljši skupni večer koridorja - vsaj zame. Smeha je bilo ogromno, doživet prireditev v tako multikulturni skupini pa nekaj povsem novega.

Več v naslednjih postih še danes in v naslednjih dneh…

Definitivno ne na način, ki sem ga sam uporabil danes. Šlo je za končno poročilo za enega od mojih projektov. Ker sem Word-ov dokument odprl direktno iz emaila, je bil vsak klik na gumb shrani potem brez pomena, saj očitno od zunaj ni mogoče spreminjati pripetih datotek v elektronski pošti. Tako sta šli dve uri dela v nič, moj del napisanega poročila pa v računalniška nebesa. Jaz pa slabe volje kar na kosilo in potem na pisanje od začetka. Bom vsaj za drugič bolj pozoren. Čeprav bi lahko tudi vsemogočni Microsoft Word 2007 opozoril na to s kakšnim sporočilcem.

Tisti problem nedelovanja internetne povezave v študentu pa smo tudi rešili včeraj pozno vnoč, ko je Tim po naključju odkril način, kako prepričati spletno formo, da imamo veljavno osebno številko. Problem je bil v tem, da imajo Švedi osebno številko (podobno našemu EMŠO-u) v obliki YYMMDD-XXXX, kjer so X-i številke, YYMMDD pa datum rojstva. Vsi tuji študentje tukaj pa smo sprejeli osebno številko enake oblike s tem, da je prva številka zamenjana z zvezdico (*). Tako nas ločijo, da ne moremo izkoristi kakšnih možnosti, ki jih imajo Švedi (recimo ugibam kakšen najem kredita in podobno). Seveda pri registraciji spletna forma tiste zvezdice ni sprejela. Težava pa je bila rešliva s tem, da smo zvezdico nadomestili z enico. Še nekaj ur prej sem sam poskušal z ničlo, a žal ne z enico. Kljub pozni uri je bilo po rešitvi problema v našem koridorju vzdušje spet veselo. Sam da mamo mi net.

O internetni povezavi na Švedskem še nisem pisal, je pa današnji dan ravno pravi glede na to, da so nam zamenjali omrežje in se sedaj tuji študentje ne moremo registrirat, ker nimamo osebne številke, ki bi jo spletni obrazec za registracijo sprejel. Upam da bo jutri urejeno to.

Tako sem danes zvečer šel še malo na faks na brezčični internet, ker drugače res ne vem kaj bi počel cel dan. Pa niti nisem osamljen primer. Ravno zdajle (23h) je prišel sem še en Avstralec.

Torej kako mi je tukaj lepo: v študentu imamo zastonj (oziroma je vključeno v ceno študenta) 10/10 mbit/s povezavo, sedaj ko so omrežje nadgradili, pa bi lahko za dodatnih okrog 15 € dobil 100 mbit povezavo. Na faksu pa je seveda povsod brezžični internet, s hitrostjo (glede na film, ki sem ga pravkar vlekel dol) okrog 1,5 MB/s (ja prav ste prebral, megabajt, ne megabit ). Ta hitrost je poleg tega bila iz Slovenskih strežnikov/uporabnikov tako da moram rečt da sem res fino povezan v svet, kljub temu, da ne živim daleč od polarnega kroga.

Tako lahko seveda še bolj tekoče kot od doma gledam razne oddaje slovenskih televizij in podobno. Ne bom rekel, da sm ravno odvisen od interneta (čeprav to, da grem ob osmih zvečer na faks kaže na to ), mi pa to tukaj res ogromno pomen in mi omogoča, da mi ni nikoli preveč dolgčas.

Danes je v kuhinji po dolgem času padla spet ena dobra debata z Jackom in kasneje še z Gustavom. Poleg avtomobilov, računalniških iger in ostalih “moških” stvareh (ženske so drugače danes malo “pokušale” žgane pijače) , smo govorili tudi o tem, kako v različnih državah funkcionira delo v skupini na faksu.

Jack, drugače Avstralec, je prišel do zaključka, da se tile Švedi res nočejo prepirat. Medtem, ko je na njegovem domačem faksu v Avstraliji veliko tekmovalnosti, izrečenih nestrinjanj in glasno izrečenih kritik, se tile Švedi sploh nočejo spuščati v mogoče celo produktivne konflikte. Tudi sam opažam, da se Švedi preprosto nekako strinjajo z vsem, ne izpostavlajo slabosti drugih in so vedno bolj kot ne tiho. Nočejo izreči niti upravičenih kritik, ker bi jim bilo nelagodno, če bi prišlo do konfliktov. Človeka lahko tukaj precej hitro užališ, tudi če so izrečene besede dobronamerne, saj vse jemljejo precej osebno.

Takšno okolje je mogoče tako manj produktivno, saj se pri skupinskem delu dostikrat potem ne izbistri najboljša ideja. Je pa po drugi strani takšen način dela bolj umirjen in bolj prijazen do ljudi. Dobro počutje pri delu pa tudi pomeni, vsaj kakor jaz opažam, več motivacije, kar tudi ni tako slabo.

In kaj bi rekel o Sloveniji. Mogoče nekaj vmes. Oziroma če malce pretiravam, v Sloveniji vsem dol visi kako bo določena stvar narejena in kaj se bodo od tega naučil. Važno je samo, da je dosti žurk in čez nekaj let papir na katerem piše diploma.

Ne vem zakaj, ampak tile Depeche Mode me res navdušujejo zadnje čase. Doma imam na DVD-ju posnetek njihovega koncerta iz Milana ampak nisem mogel počakat en mesec in sem ga danes dol potegnil, se spijaznil s poslušanjem na slušalkah in potem užival ob glasbi.

Koncert boste pa že našli nekje, če boste želel. Piratiziranja javno pač ne smem podpirat.

Včeraj sem po mailu od kolegice Ane dobil povezavo do dokumentarca Zeitgeist iz leta 2007. Vzel sem si tisti dve urci in ga pogledal. Zanimiv bo za vse, ki so jim všeč teorije zarote, govori pa o tem, kako je večina stvari v religijah (krščanstvu) astrološkega porekla, o enajstem septembru, ameriški centralni banki ter o tem, kako je vse skupaj povezano.

Ker je dokumentarec prosto dostopen, si ga lahko (s slovenskimi podnapisi, kot sem pravkar ugotovil) ogledate na spodnjih povezavah - film je razdeljen na tri dele, zato tri povezave:

• Prvi del
• Drugi del
• Tretji del

Še več o filmu pa tukaj. Drugače pa kakor pravijo v filmu, da ne verjeti stvarem, mislim da tudi filmu ni treba 100% verjet.

Do konca moje študentske izmenjave je še manj kot mesec dni. Ker pa nam je profesor datum za predstavitev obeh projektov postavil na 23. Maj, bom na koncu imel več kot 14 dni samo zase, saj ne bom imel ničesar več za delat na faksu. Če se mi bo dalo bom v tem času naredil še kaj za domači faks, še bolj verjetno pa je, da se bom iz Luleå odpravil nekaj dni prej in si ogledal še kakšne Helsinke in preživel kakšen dan v Stockholmu, saj imam zaenkrat rezervirano letalsko karto samo od Stockholma do doma.

Zgodnji datum za končno predstavitev projektov pa po drugi strani pomeni veliko dela do 23. Maja. Ampak ni tako zelo težko. Tudi danes sem šel na faks, in to s kolesom, ki sem si ga včeraj končno popravil. Problem je bil z notranjim menjalnikom, ki mi je pozimi zablokiral. Ko sem ga razstavil in potem sestavil nazaj, sem zunaj pustil nekaj zobcev in stvar presenetljivo deluje. Imam pa samo eno prestavo sedaj ampak boljše tako kakor pa da zapravim 30 minut na dan s hojo.

Tu na faksu pa najraje grem v našo projektno sobo, v prenosnika priključim dodaten 20” LCD, miško in tipkovnico. Če sem sam pa še zvočnike . Tako je vse skupaj prav fino. Edino malce me frustrira vsa dokumentacija, ki jo moram še napisat. Ampak bo že. O projektih pa potem, ko bo vsega konec in bom imel več časa za pisanje.

V sredo zjutraj smo se opremljeni z domačim GPS-om odpravili na pot proti Finski, natančneje mestu Rovaniemi, ki je najbolj znano po tem, da tam prebiva Božiček.

Z najeto Toyoto Avensis je bila vožnja vsaj zame eden boljših delov potovanja, saj že nekaj mesecev nisem vozil avta. Poleg tega so pa nekaj posebnega Švedske avtoceste, ki to pravzaprav niso, saj so večinoma enopasovnice s posameznimi dvopasovnimi odseki za prehitevanje, poleg tega pa je omejitev na njih 110 km/h, kar pa seveda še ne pomeni, da Švedi te omejitve kršijo. Praktično vsi vozijo točno 110 in so izjemno mirni in potrpežljivi. Po celem tednu vožnje in dobrih 2700 prevoženih kilometrov nismo doživeli niti enega “blendanja”, hupanja, prehitevanja v škarje ali kakšnih podobnih stvari, ki jih na slovenskih cestah seveda ne manjka. Pa tudi policijo smo videli šele zadnji dan, ko smo prišli nazaj v Luleå.

Še preden smo po slabih dveh urah vožnje prečkali švedsko-finsko mejo, smo v Haparandi šli pogledat, kako od znotraj izgleda švedska IKEA.

Nadaljevali smo še nekaj kilometrov ob obali Baltskega morja in se nato odcepili proti severu in mestu Rovaniemi.

Najprej smo si pogledali Arktikum, ki je bil praktično najboljši muzej na naši poti. Možno je videti nagačene živali, nekaj o ljudstvu Sami, okoljskih spremembah in še precej o samem življenju na severu.

Pot smo nadeljevali do nekaj kilometrov oddaljene Božičkove vasice. Vmes smo spustili še najsevernejši Mc’Donalds na svetu. Nič posebnega, moram pa omeniti kot zanimivost.

Torej Santa Clauss Village. Božička žal nismo videli, saj so nam ravno pred vrati zaprli vrata. Bili so prazniki in se niso držali ravno tistega delovnega časa, ki je bil napisan na internetu. Seveda pa po drugi strani niso pozabili zapreti trgovin z ogromno “made in china” artikli. Pač se popolnoma strinjam z vsemi, ki so mi govorili, kako je vse skupaj skomercializirano. Pa tudi precej slabo je vse skupaj zgledalo, saj smo se tam pojavili v času izven glavne sezone, ki je poleti in pa decembra. V božičkovi vasi smo prečkali tudi polarni krog, ki je priljubljeno mesto za slikanje. Po tleh poteka črta, na kateri piše, da je tam polarni krog.

O polarnem krogu sem tudi že pisal enkrat. Glede na to, da se ta krožnica iz leta v leto premika, verjetno tista črta v božičkovi vasici niti ni ravno tam kjer bi morala biti. Glede na moj hiter izračun, bi se ta črta naj premaknila vsako leto za dobrih 20 cm. Sedaj potuje proti severu in že leta 2000 je bila glede na google earth kakšna 2 kilometra severneje od božičkove vasice. Sicer mogoče nič posebnega ampak meni se pa zdi hecno, ko turisti veselo skačejo preko tiste narisane črte, v resnici pa je pravi polarni krog čisto drugje. Pa itak mi je že bolezen to, da se poglabljam v razne številke.

Po ogledu vasice (ker sredi pomladi še vedno vrtijo tisto živce parajočo božično glasbo) smo šli še nekaj pojest, potem pa naprej proti severu, saj smo želeli ta dan narediti še čim več kilometrov, da bi se lahko že naslednji dan slikali na najsevernejši točki celinske evrope - Nordkapu.

Ob poti se je enkrat cesta sredi ničesar kar naenkrat za kakšen kilometer zelo razširila. Ne vidim drugega razloga kot to, da imajo cesto pripravljeno za nujen pristanek kakšnega letala. Drugače so pa ceste zaradi ravnine po Finski zelo prijetne za vožnjo a monotone. Je pa bilo precej obcestnih radarjev.

Na poti smo se parkrat še na hitro ustavili. Enkrat smo na enem od jezer videli nekaj ljudi in smo šli pogledat kaj počnejo. Skozi majhne lunkje so lovili še manjše ribice. Kaj več bo povedala spodnja slika. Kasneje smo še kdaj videli, ko so ljudje namesto ribiških palic na hrbtu nosili velik sveder. Neobičajno za nas a normalno za njih, saj so jezera tam običajno zamrznjena od novembra do začetka junija.

Našim sem še pred začekom potovanja “obljubil” občasna srečanja s severnimi jeleni na cesti. Prvič se je zgodilo precej nepričakovano. So pa drugače tile jeleni za razliko od naših precej mirni in ne stečejo ravno takoj v gozd. Tako smo se na hitro ustavili in naredili par fotografij.

Zvečer smo se ustavili v mestu Ivalo, ki leži samo nekaj kilometrov pred bolj znanim jezerom Inari. Na hitro smo našli še hotel, v katerem so imeli pozno v noč potem Finci praznovanje prvega maja oziroma kakšnega njihovega praznika, ne vem točno. So bili pa vsi precej stari a so se kljub temu poskočno vrteli po plesišču.

Še kakšna slika več v galeriji.