Anže Rehar

Ker zadnji teden nisem naredil praktično nič za faks sem tako zadnje tri dni posvetil čas za delo na obeh projektih in še malo odložil pisanje o potovanju po severni Skandinaviji. Pa da končno začnem:

Prejšnji torek zame sicer ni bilo nič posebnega saj smo celo popoldne preživeli v bližnji okolici, ki jo že dobro poznam, kljub temu pa bom prilepil nekaj slik skupaj s komentarji.

Pogled z letala, ki ga sam nisem bil deležen. Jezera so bila seveda še vedno zamrznjena.

Prav tako je bilo tudi morje še v trdnem stanju.

Šli smo tudi mimo mestne hiše…

… in si na hitro pogledali še mestni muzej, ki pravzaprav pokriva celotno regijo Norbotten. Ker mesto in širša okolica nimata ravno dolge in bogate zgodovine tudi muzej ni vseboval ničesar res posebnega. Še najbolj zanimive so stvari ljudstva Sami. Pomanjšan medel njihovega šotora je spodaj.

Ustavili smo se še na univerzi. Sicer nič novega ampak bom vseeno prilepil eno sliko univerze od znoraj. Spodaj je glavna restavracija.

Na koncu dneva pa še v Gammelstad, o katerem sem pisal že takrat, ko je bila pri meni na obisku Metka. Več o Gammelstadu tukaj.

Za več slik bo pa potrebno klikniti na povezavo.

Moj načrt sprotnega pisanja s potovanja po Finski, Norveški in Švedski ni uspel, bom pa zato v prihodnjih dneh opisal pot in prilepil kakšno sliko.

In kaj se je v Luleå v enem tednu spremenilo. Pobralo je praktično ves sneg. Ostajajo še posamezni kupi, jezera so že skoraj brez ledu. Ob podpori ledolomilcev pa v pristanišče že lahko plujejo ladje - eno sem videl že danes. Ledu tako kmalu ne bo več.

Dan pa se je tudi precej podaljšal. Sedajle je ura že polnoč, s severozahoda pa je še vedno prihaja nekaj svetlobe. Kljub temu pa zaradi utrujenosti ne bo pretežko zaspati.

Od srede zjutraj s familijo potujem po severni Skandinaviji. Danes imam ponovno povezavo na internet tako da se malce javljam na blog. Za nami pa je že nekaj Švedske, severna Finska in pa kar velik del Norveške, vključno z najsevernejšo točko celinske Evrope - Nordkappom (ki pa je po drugi strani pravzaprav otok). Število prevoženih kilometrov je že preseglo 2000. Danes bomo spali v kraju Ballangen. Zemljevid je tukaj. Sem mislil, da bom sproti pisal na blog o naših doživetjih ampak preprosto ni časa. Danes mogoče kaj napišem, nič pa ne obljubim.

Lep pozdrav iz Norveške.

Snega sedaj že res počasi ne bo več, kar pa ne pomeni, da bodo Švedi svoje bagre za pluženje snega pospravili za pol leta. Žlice preprosto nadomestijo z nekakšnimi pometači in sedaj odstanjujejo vso umazanijo in kar kakšen centimeter ali dva peska, ki se ga je skozi vso zimo nabralo po cestah, kolesarskih poteh in pločnikih.

Ceste so tako že povsem brez snega, po travnikih pa je še vedno dobrih 10 cm snega. Jezero, mimo katerega hodim, pa na sredini tudi ni več prekrito z ledom.

Ta teden sem malce prešprical pisanje na blog. Poleg dela na faksu in nekaj lenarjenja sem veliko časa porabil za priprave za naslednji teden, ko gremo z družino malce naokoli po severni Skandinaviji. Rent a car, hoteli, pot, ogledi, preračunavanje okrog 2500 km dolge poti…. tako da tem za pisat bo spet dovolj.

Ker pa bi ta “video tedna” naj bil stalna rubrika al kako že, bom za ta teden v zadnjem hipu dodal eno luštno pesem, ki jo boste mogoče prepoznali ljubitelji nanizanke LOST. Jst pa jo namenjam Metki, ki je imeli včeraj rojstni dan - tako da vse najboljše še enkrat Metka.

Včeraj sem po dolgem času z mojimi sostanovalci spet šel na žur v STUK-a. Zaradi dobre družbe in gostega soka je bilo fino (o žurkah tukaj na Švedskem več kdaj drugič), še posebej sem pa užival ob močnem in kvalitetnem ozvočenju. Sicer imam s sabo vso mojo glasbo in zvočnike na prenosniku ter slušalke za v uho ampak to se pač ne more primerjat s konkretnimi zvočniki. Včeraj pa so poleg tega enkrat za spremembo vrteli še dobre komade. Ena od teh je bila The White Stripes - Seven Nation Army.

Danes sem prvič na Švedskem šel k frizerju. Mislil sem iti še pred Veliko nočjo, pa takrat ni šlo. Sicer niso imeli v času mojega obiska nobene stranke, pa me kljub temu niso hoteli sprejet, saj so čakali na nekoga, ki je bil naročen. Pač tukaj mora biti vse zelo pošlihtano na nek način.

No včeraj pa sem se potem šel naročit in danes zjutraj sem že sedel na stolčku. Moje standardno striženje (povrhu škarje pa okrog z mašino) je trajal dobrih 15 minut. Plačal sem pa 40€. Da še enkrat napišem: 40€. Skratka 3 do 4 krat več kot v Sloveniji, pa še tam se mi striženje nikoli ne zdi poceni.

Po drugi strani pa smo včeraj ravno ugotavljali, da imajo recimo tehnične stvari tukaj zelo poceni (gledali smo brezžične ruterje, pa sem potem primerjal cene v slovenskih spletnih trgovinah). Celo cenejši so bili. Vse stvari, ki pa vključujejo delovno silo (storitev kot je striženje) pa so tako bistveno dražje kot doma.

Tako bo moje naslednje striženje počakalo na moj prihod domov. Po drugi strani pa če bi lahko primerjal bi zagotovo izbral Švedske plače/štipendije skupaj s Švedskimi cenami, saj bi tako lahko relativno poceni nakupoval razne tehnične stvari. Strigel bi se pa sam. Konec koncev kdo pa še rabi frizerje?

O smučiščih na Švedskem oziroma v bližini Luleå sem že pred odhodom na izmenjavo z večih strani izvedel, da ni nič kaj super in tako sem se tudi odločil, da si ne bom povzročal težav in dodatnih stroškov s tem da bi si s seboj prinesel vso opremo za bordanje.

No zadnjič pa sem se potem odločil, da vseeno grem enkrat na enodnevno smuko in to na smučišče Svanstein, ki leži čisto ob Finski meji in je od mesta kjer študiram oddaljeno dobri dve uri vožnje z avtobusom. Kje točno je to si lahko pogledate na Google maps. Izlet je bil tudi relativno poceni, saj smo za dobrih 30€ dobili avtobusni prevoz, smučarsko karto in kosilo.

Opremo sem si seveda moral tako kot veliko tujih študentov na smučišču sposodit in to je bila točka, kjer sem postal precej slabe volje. Saj ne da bi pričakoval kakšnega F2 Speedsterja SL, ki me čaka doma, ampak da bom cel dan preživel na premajhnem, premehkem in povrhu še freestyle bordu si pa res nisem mislil. Smučarsko opremo so imeli precej kvalitetno, bordarska oprema pa je bila bolj “otroška” in tako smo bordarji pač potem vzeli tisto, kar je bilo na voljo. Ker pa je šel organizator tega izleta z nami v izposojevalnico in nam izpogajal dober popust (najem opreme je bil tako samo dobrih 12€) se potem niti nismo preveč pritoževali.

Če spremljate blog ste verjetno že ugotovili, da nam tukaj niti sredi aprila ne manjka snega in nizkih temperatur. Manjka pa nekaj, kar se mi je do sedaj zdelo nekako samoumevno in to so gore. Če se dve uri voziš do nekega smučišča potem pač nisi preveč zadovoljen, ko vidiš da je celotno smučišče pač samo en hrib. Če so recimo Alpe še zelo mlado gorstvo, so tukaj gore oziroma hribi že dodobra “obdelani”. Skratka čista ravnina in večkrat si je bilo potrebno sredi proge odpeti vezi ter par korakov iti peš in potem spet naprej. Prog je sicer bilo precej in ljudi na njih skoraj nič, še vedno pa sta bili samo dve kratki vlečnici od vznožja pa do vrha hriba. Pa še na vrhu je vlečnica malo gor malo dol. Glede označitve težavnosti prog se mi je pa zdelo nekaj podobnega tistemu, ko ljudje rečejo, da moraš vedno ko se odločaš za dopust v Grčiji, Tuniziji hotelom odštet kakšno zvezdico da dobiš “naše” zvezdice. Tako je treba tukaj na črno progo gledati kot na rdečo, rdečo kot modro in tako naprej.

Skratka bordanje kot tako je bilo porazno. To, da mi gredo frestyle bordi na živce sem samo potrdil. Vse je tako mehko, da potem nimaš nobene moči pritisniti na robnik in zarezati v sneg. Pri višji hitrosti pa tudi ni nobene stabilnosti. Ampak vse skupaj potem le ni bilo tako slabo. Na eni progi je bilo ogromno skakalnic in potem smo se kar spontano nekak povezal in skupaj skakal in se še bolj premetaval. Seveda so me potem še dva dni bolele vse mišice kot že dolgo ne. Z majhnim bordom je pa po drugi strani izvajat trike res enostavno. Ampak na splošno nisem bil zadovoljen s svojo vožnjo, kjub temu da so bili drugi ful presenečeni in so me zelo pohvalil. Pričakovano glede na to, da jih je večina smučala samo parkrat v življenju ali pa še to ne. Tisti, ki smo pa v življenju že dodobra izkusil Alpe in ogromna smučišča, smo pa itak vedl, da se smučišče Svanstein ne more z ničemer primerjat. Če že, bi smučišče še najlažje primerjal s Celjsko kočo s tem da ima namesto ene vlečnice dve in dosti bolj položne proge.

Družba je bila pa super in prav zanimivo je bilo na smučeh videt Kitajce in kolega iz Singapurja, ki je letos sploh prvič videl sneg, sedaj je pa že precej dobro smučal. Najboljši je bil pa itak Jack (na spodnji sliki), ki si je s seboj prinesel in oblekel hokejske hlače, da bi si malo olajšal boleče padce. Na koncu dneva je celo skočil po svoji oceni dolgih 10 cm. Tako da kljub vsem slabim stvarem je bil sobotni dan res super. Pač je treba uživati bolj v družbi in ne toliko v bordanju.